Enostanovanjska hiša Trebnje

Mesto gradnje je zaznamovala gričevnata krajina z gozdovi, travniki in zaselki. Objekti, grajeni na pobočjih, ustvarjajo velik prostorski potencial, ki ga je treba pravilno usmerjati. Arhitekt mora upoštevati prostor in v skladu s tem pravilno izbrati stavbne mase, ki se bodisi vklapljajo v okolje bodisi so z njim v kontrastu.
Hiša na griču zavestno ustvarja uravnotežen kontrast z naravnim ambientom. Vzporedna volumna poleg tega, da v notranjosti členita objekt na pritlični del in zamaknjeno “split level” etažo, zavzemata različno držo do okolice. Horizontalni enonadstropni del, ki se odpira proti pobočju, v nasprotju z okolico ustvarja jasen rob. Belo ometana fasada s temnim opornim zidom riše abstraktno vodoravno linijo, ki je v kontrastu z mehko valovito gričevnato pokrajino. Drugi pas hiše, obrnjen proti hribu, se na svoji spodnji strani dvigne za pol etaže, od koder se razprostira pogled na dolino. Ta proti vhodu obrnjeni notranji del se s svojim gibom bolj izpostavi ter ponazori dihotomijo med arhitekturo in naravo.
Enonadstropni objekt v svojem jasnem longitudinalnem ustroju ustvari zunanje intimne ambiente za in pred objektom. Notranje dnevne prostore, ki na različne načine gledajo v zunanji svet, povezuje dinamika medetažnosti.